Učenci od 3. do 9. razreda smo se med 20. 1. in 22. 1. 2023 udeležili delavnic na CŠOD Štrk. Pot do Ptuja je bila mirna. Po namestitvi v sobe smo imeli kosilo, pri katerem so nam pojasnili urnik za ta dan. V petek smo imeli Kurentovo delavnico, kjer smo podrobneje spoznali pustno masko kurenta (korenta), ki je znana po vsej Sloveniji. Iz naravnih materialov, ki smo jih našli v okolici doma, smo po skupinah izdelali kurente. Po večerji smo igrali miselne igre, po sobah pa smo dobili tudi razne naloge, ki smo jih morali opraviti do sobotne večerje. Naslednji dan smo po zajtrku imeli CŠOD Misijo, ki nas je vodila od postaje do postaje, na vsaki smo morali rešiti izzive. Prehodili smo kar dolgo pot, saj smo se odpravili čez polja do Koroščevega mlina v Zabovcih, nato do Ptujskega jezera in jeza v Markovcih, skozi Markovce in nazaj v dom. Popoldan smo se podali na orientacijski tek, pri katerem smo se razdelili v pare in se s pomočjo zemljevida orientirali v okolici doma. Najboljše ekipe so bile nagrajene. Zvečer smo po sobah predstavili naše izdelke nalog, ki smo jih dobili prejšnji dan. Najboljši izdelki so bili nagrajeni. V nedeljo smo si izdelali holograme in se preskusili v programiranju robotov, nato pa smo se odpravili domov.
Zgodba, ki jo je napisala Vida Ornik iz 9. a, je dobila nagrado za najboljšo zgodbo, ki je morala vsebovati imena vseh sob v domu (ena izmed nalog, ki smo jih dobili). Uživajte v branju.
Bili smo izgubljeni. Pred 10-timi minutami smo še imeli zemljevide in kompase, zdaj pa je vsa oprema uničena. Ujel nas je hud snežni metež. Vsi zemljevidi so raztrgani in kompasi razbiti. Pred metežem smo bili na poti v gozd. Naj bi šli kampirat v gozd za dva dni, a zdaj je bila vsa oprema fuč. Bili smo v gozdu, a smo v metežu hodili naprej, misleč, da naletimo na zavetje, a nismo. Zdaj hodimo po gozdu. Na poti naletimo na mravljišče in čebelnjak – uničena. »Čudno, da je ta metež divjal globoko v gozdu,« si mislimo. Hodimo naprej in naletimo na razdrto lastovičje gnezdo in sovje duplo. Nenavadno, a hodimo naprej. Končno prispemo do jase. Bila je manjša od naše jase na kateri bi morali kampirat. Hodimo po jasi in naletimo na zajčjo luknjo z kunci noter. »Vsaj zasulo jih ni,« si mislimo in se usedemo, saj nas je ta hoja po neznanem gozdu utrudila. Nenadoma se je vse začelo tresti. Potres. Močan potres. Treslo se je tako, kot da bi sto kurentov naenkrat skakalo in plesalo s svojimi zvonci. Drevesa so začela padati in mi smo začeli bežati, da bi se izognili padajočim hlodom. Potres je trajal celih 6 minut. Razbežali smo se v gozd, a smo se spet našli po 10-tih minutah iskanja. Večina nas je preživela, a niso imeli vsi take sreče. Nekatere so zmečkala drevesa, nekatere so predrle veje. Prišli smo domov, kjer je bila policija in preiskovala učiteljevo sobo, ker so v njej našli časopis, v katerem je bil članek o napovedi hudega meteža in potresa. Priče so povedale, da so videle enega od naših učiteljev podkupiti skupino gozdarjev, da bi sabotirali gozd ta dan. Iz časopisa so pobrali prstne odtise in čez teden so dobili rezultate. Odtisi so pripadali našemu učitelju, MARKU PODPEČANU.
